Majdi. Vedno umirjena, prijazna , razumevajoča. Tudi takrat, ko sem jo zadnjič videla. Ko je povedala, da se zopet v njej nekaj zloveščega razrašča. Ni bila prestrašena, mirno in stvarno ugotavljajoče je samo navedla, da jo zopet čaka trd boj proti bolezni, ki jo je enkrat že premagala. Odločna in sprejemajoča, da jo bo ponovno. A se ni izšlo.
Majda, petankarica. Meni vedno neugodna tekmica. Še posebno pa v solo igri. Vlekla je skoraj nemogoče poteze tam, kjer je bilo videti, da je končna točka zame…si se moral kar navaditi, da če je imela ona še kroglo v rokah, ni bilo vedno tako. Spomnim se igre, ko sem res dobro igrala, pa to ni bilo dovolj. Zgubila sem na doseženih dveh točkah. In zopet je pristopila mirno, skoraj obžalujoče, mi podala roko in rekla: »Ja, mi je kar šlo«. Nobene euforije, ponosa…tako kot vedno.
Majdi, prijateljica, sestra, teta, svakinja, hčerka. Vsem v kar najbolj predani obliki. Vedno tam, kjer je bila potrebna, takrat, ko je lahko pomagala, svetovala ali pa pač samo poslušala, razumela…
Majdi. Zdaj. Nastala je praznina….ostal pa lep spomin…slika….(ob)žalovanje…, pa vendar hvaležnost, da sem (smo) te poznali.
Dina
